Z možem sva preživela kar natrpan mesec dni z domačimi opravili, potem pa še služba, ki terja čas in prazni baterije. Zato sva se ob koncu meseca na hitro odločila, da odpotujeva na kratek oddih brez posebnih zahtev. Takoj nama je na misel prišel Bovec, saj sva tam že nekoč bivala in ostali so nama lepi spomini.
Brez ugovarjanja sva se odločila in pripravila nekaj oblačil, ki sva jih vzela s seboj. Zelo zgodaj zjutraj sva se odpravila od doma, ko je bilo še malo temno. Pot je bila ovinkasta, kar me je uspavalo, a sem se trudila, da bom delala možu družbo med potjo. Počasi se je že danilo in bila sva zelo blizu cilja. Pogled na gore naju je osupnil in imela sem občutek, da me dvigajo v višave. Pogled na biserno čisto reko smaragdne barve je dajal občutek brezskrbnosti in svobode.
Kmalu sva prispela do rezerviranega apartmaja. Imel je prijetno teraso s pogledom na gore. Tudi notranjost je bila prijetna, oprema pa moderna in minimalistična. Pospravila sva torbe in nahrbtnik ter se usedla na teraso. Nekaj časa sva bila v tišini in šele čez čas sva spregovorila. Oba sva čutila enako. Mir in tišina sta naju prevzela. Slišala sva samo šelestenje listja. Uživala sva na soncu, ki je ravno obsijalo najino teraso. Potem pa sva se le odpravila malo v mesto Bovec, da bi raziskala okolico in izbrala restavracijo, kjer bi se malo okrepčala. Ponudb je bilo veliko in ni bilo težko izbrati, saj sva ugotovila, da kamor koli bi šla, nikjer ne bi bila razočarana. Naslednja dva dneva pa sva se odpravila na sprehod ob reki Soči, kjer sva sedla ob njen breg in jo občudovala. Na naju je delovala pomirjujoče in misli so se nama kar ustavile.
Sprehodila sva se tudi do znamenitega slapa, ki je bil na vrhuncu svoje moči; bil je zelo vodnat in hrupen. Osvežila sva se ob škropljenju njegove vode. Te dni sva preživela v naravi in se dodobra sprostila. Ko sva odhajala domov, sva imela v načrtu že vrnitev v Bovec, takoj ko bo mogoče.