Jahanje za otroke sem dolgo dojemala predvsem kot prijetno prostočasno dejavnost. Nekaj, kar je lepo za videti, sproščujoče in povezano z naravo. Ko sem imela priložnost spremljati otroke pri prvih stikih s konji, sem hitro ugotovila, da gre za veliko več kot samo ježo. Jahanje za otroke je izkušnja, ki vpliva na samozavest, potrpežljivost in odnos do živih bitij.
Prvi stik s konjem je za otroka pogosto mešanica navdušenja in strahu. Konj je velik, močan in hkrati miren. Otrok se mora umiriti, poslušati navodila in zaupati. Že ta prvi korak je pomemben. Jahanje za otroke ni tekmovanje ali dokazovanje, ampak učenje občutka. Občutka za ravnotežje, za gibanje in za drugo bitje, ki se odziva na tvoje vedenje.
Opazila sem, kako se otroci ob konjih začnejo obnašati drugače. Postanejo bolj zbrani, tišji, bolj pozorni. Učijo se, da ukazi ne delujejo brez spoštovanja. Konj ne reagira na glasnost ali hitenje, ampak na mirnost in jasnost. To je lekcija, ki se prenese tudi drugam. V šolo, v odnose, v vsakdanje situacije.
Zelo dragocen se mi zdi tudi stik z naravo. Jahanje za otroke pomeni biti zunaj, opazovati okolico, občutiti ritem hoje. Brez ekranov, brez stalnih motenj. Otroci so prisotni v trenutku, kar danes ni samoumevno. Tudi telesno ima jahanje velik vpliv. Krepi ravnotežje, koordinacijo in držo, a na nevsiljiv način.
Kar mi je pri jahanju za otroke najbolj všeč, je to, da rezultat ni takojšen. Napredek pride počasi. Z vsakim obiskom malo več zaupanja, malo več spretnosti. In prav to otrokom pokaže, da se trud izplača, tudi če ni hitrih zmag.
Danes jahanje za otroke vidim kot tiho, a zelo močno izkušnjo. Ne gre samo za vožnjo na konju, ampak za odnos, ki se gradi skozi čas. In ko vidiš otroka, ki stoji ob konju mirno, samozavestno in z nasmehom, veš, da se je naučil veliko več, kot si sprva mislil.